Uvod

Naj začnem na začetku. Rojen sem bil 19.10.1984 v Ljubljani. Po parih selitvah smo se z družino ustalili na robu ljubljanskega barja, na Igu. Po končani osnovni šoli sem zajadral na Vegovo, potem pa šel še malo pogledat na FRI. No, tam mi zdaj še manjka par izpitkov do diplome.

Imel sem zanimivo življenje. Nikoli mi ni bilo pretirano hudo, jasno v mladih letih pridejo tudi srčne bolečine kdaj pa kdaj, ampak to je vse poanta odraščanja.
Že v osnovni šoli sem prehodil veliko hribov in gora (za kar se imam za zahvalit Jožici in Stankotu: HVALA!!).
Kasneje sem se navdušil nad rolanjem in drsanjem, kar sem tudi poučeval otroke in odrasle. Vmes sem se trudil tudi na kolesu (destinacija Krim, morje,...), na (obeh) nogah pa sem pretekel marsikateri kilometer.

Počasi sem se začel zavedati, da bo treba tudi kaj zaslužiti. Po študentskem delu pri Comtronu (serviser računalniske opreme), Mega Letu (sistemski administrator), Prometeju (sistemski administrator) sem se redno zaposlil pri Oxylusu, kjer sem programiral internetne strani.

S punco Zalo sva si že pred novim letom 2009 rezervirala počitnice v Franciji, saj oba zelo rada bordava. Kupil sem si celo nove vezi in buce, za maksimalen užitek.

In tukaj se začne zgodba mojega življenja (no, upam, da bo še kakšna zgodba mojega življenja v mojem življenju in da bo malo manj krvava in boleča):

Bilo je sončnega sobotnega popoldneva, 17. januarja 2009. Vračal sem se iz Maribora, kjer sem bil na obisku pri kolegu, odigrala sva partijo biljarda in obujala spomine, ko smo bili pred leti skupaj na morju. Do takrat se še nisem zavedal, da se bo moje življenje čez 25 minut obrnilo na glavo in naredilo salto čez varovalno ograjo. Poklical sem očeta, da prihajam domov na kosilo, ter se odpeljal proti Ljubljani. Malo pred drugim izvozom za Slovensko Bistrico se avto začne obnašati čudno in kar naenkrat se zadek povesi. Ugotovim, da imam počeno gumo. Zapeljem na stran, na odstavni pas ter preverim moje opcije: menjaj gumo pri 140kmh na uro mimodrvečih avtomobilih in tovornjakih ali pa pokliči AMZS katerega član sem, ter naj oni bolj ustrezno označijo lokacijo in hitreje to uredijo. Po uri čakanja se za mano ustavi AMZSjev tovornjak, gospod skoči ven, zamenjava gumo, pospraviva vse v moj avto, stopiva do njegovega vozila, da urediva birokratske zadeve.

Verjetno vsi veste, kako je fajn načičkati tisti na pamet naučeni podpis. Tudi meni je bilo. Dokler ni počilo..

Dokler ni počilo..

Saj človek se v začetku ne zaveda. Jaz vem, da sem stiskal zobe, ko sem letel po zraku. Po obrazu sem čutil steklo in toploto. Bilo je kot na kaksnem vlakcu smrti, ko začnes padati, ko se začne vse tresti od hitrosti. Potem pa BUM, na sneg, 2m za ograjo. Odpreš oči..vidiš nebo, sonce te zaslepi, počutiš se olajšano, ker je konec tresenja in padanja in ..pogledaš dol..ujameš trenutek, kako tvoj gleženj s stopalom, obutim v nove čevlje, prileti 2m pod tabo, se malo zamaje in obstane. Človek ne ve, kako bi odreagiral..bi ga šel pobrati in ga čuvat, mogoče ga rešijo? Ne, v tistem trenutku človek obleži. Zamislil sem se: "kaj sem naredil narobe, zakaj jaz". Šele kasneje sem še enkrat pogledal dol in opazil odprto stegno, zmečkano kožo. Človek bi si mislil, da je stvar pod kožo rdeča, krvava, toda ni..bilo je rumeno, predvidevam, da maščobno tkivo, ki je včasih varovalo pred mrazom mojo nogo.. Prijel sem se za stegno, občutki so bili čudni. Kako je to, ko še kar čutis prste, vendar ne moreš pomigati z njimi? Gledaš jih, vendar se ne odzovejo. "Predaleč so" sem si rekel. Počakaj na nekoga, vse se bo vredu izšlo.

V tistem trenutku je pritekel prvi očividec. Gospod srednjih let, z bradico, temni lasje. Prvo vprašanje je bilo: "A si vredu?" Hehe..saj ga razumem, kaj boš pa drugega vprašal človeka, ki ima pol stegna zmečkanega? Odgovoril sem mu, da sem, da naj samo poiskusi rešiti mojo nogo. Gospod me je pogledal in z žalostnim tonom odgovoril: "Dečko, težka bo!". "Pa ajde", sem si mislil,"sej ni dohtar..gledaš po discoveryju kaj že vse delajo, itak da bom jaz tudi še imel nogo"..

"Dejte poklicat fotra", sem mu rekel. Gospod me pogleda in vpraša kje imam mobitel. Ozrem se malo naokoli saj ga v žepu nisem začutil in ga zagledam čisto ob ograji, tam kjer je prej stal AMZSjev kamion, zdaj je pa samo se kopica stekla in plastike. Pokažem mu ga, on skoči in mi ga prinese. Odtipkam očetovo številko in rečem, da naj jim pove, da me naj pridejo iskat v Maribor. Ahh, kako je človek včasih preveč optimističen. Oče je še preverjal, kateri avto je bil v nesreči udeležen, saj ni verjel, da bi to lahko bil jaz. Ko sem slišal gospoda govoriti o črni alfi, sem zakričal, da sem pravi, da naj me kar pridejo iskati.

Gospod še pokliče reševalce in potem se začne najdaljših 15 minut v mojem življenju. Občutki in misli, ki so me navdajale takrat, ko sem ležal na hrbtu na snegu, sonce mi je bleščalo, bili so kriki, prošnje, mene je zeblo, moje noge si nisem upal pogledati, mimovozeča vozila so imela na stekla prilepljene začudene obraze. Najbolj se spominjam punčke, morala je imeti okoli 10 let, kako je bila z obema rokama oprta na steklo in me gledala. Videl sem njene oči, kako so preletele mojo zmečkanino, moj gleženj in nato so se ustavile na mojem obrazu, ki je verjetno kazal znake bolečin, razočaranja, strahu, jeze, žalosti.. Žal mi je, da je morala tako mlada to videti, videti, kako je lahko življenje kruto, kako je lahko napaka voznika usodna.

Mimo prileti mladenič z manjšo prasko na čelu in kriči, ma ne kriči, prosi za odgovor: "kaj sta tam delala, zakaj nista šla stran, zakaj nista šla za ograjo". Hodil je gor in dol in se drl ta vprašanja. Jaz mu nisem mogel odgovoriti, imel sem preveč dela z svojimi problemi. Vmes so priletela vprašanja če sem še tukaj, da naj zdržim, da bo vse vredu, da so rešilci že na poti..

Zaslišim prvo sireno, poiskusim se obrniti v smer prihoda, vendar se nisem mogel. Bil sem prilepljen na tla, z bolečino! Bolečina se je počasi prikradla v nogo, adrenalin je začel popuščati, žile so se začele širiti in spuščati kri v ostale dele telesa, živci so začeli oddajati signale, verjetno so bili še bolj zmedeni kot jaz. Tam kjer se je včasih nahajala noga kolesarja, tekača, učitelja rolanja, tam je zevala krvaveča rumena bunka nečesa. No, prve lučke so bile policijske. Kmalu za tem še ene, te so bile reševalske, ali so bile gasilske? Ne morem vedeti, bilo je toliko skakanja okoli mene, okoli gospoda pod kamionom. Bila je ena velika zmeda!

Eden od reševalcev se je ustavil pri naletu dveh vozil 100m pred mano. Gospod mu je šel mahat, kričat, da ima tukaj problem. "Problem?!" sem si mislil..sem res nastal problem. Počasi človeku priteče misel, da bo problem. Da ni vse vredu. Prvi reševalci prispejo, pregledajo mene, pregledajo gospoda pod tovornjakom. "Tuki bomo reanimiral, rabmo pomoč!!!" zaslišim klic. Joj, kam sem prišel. Bo konec sanj? Sem se mogoče prehitro zbudil iz neke navidezne resničnosti? Matrica?! Dvoje močnih rok me primeta in me streseta: "Dečko: zdrž še mal, tuki so!". Začelo me je zmanjkovati. "Ne grem se več te igrice, šel bi domov". "Dečko: piknil te bom v levo roko, bodi pri miru." "Joj, zdej me bodo pa se pikali?!" sem si mislil. Že od malega imam fobijo pred stvarmi, ki rinejo v moje telo, ležim na snegu, prstov na nogi ne morem premakniti, oni bi me pa pikal?! Ma ajde..kaj pa morem, itak se ne morem braniti. Začnejo me spraševati, če čutim roke, če čutim noge..NOGE!!! Zmomljam in premikam vse 4 ude, vendar mislim, da sem uspel premikati samo roke.

Po pregledu me opremijo z ovratnico in pokrijejo z neko bleščeco zadevo. Zeblo me je, še zdaj me zazebe, ko pomislim na tisti mraz, kako se počasi prikrade vse do srca, vse do pljuč. Čutil sem kako se mraz širi iz igle v moji levi roki proti rami. Neugodno. Res. "Ena, dva, tri" puf, še eno zazibanje in sem bil na nosilih. "Zgubljamo ga!!" iz ozadja..Pomešani glasovi vsepovprek. Zmanjkovalo me je. Počutil sem se toplo, vse se je zibalo, kot tiste čase, ko sem jih preživel na jadrnici (hvala Roman in Meta!!). Malo močnejsi prijem, nagib, in že sem bil v reševalcu. Vidim kako še dve osebi stopita za mano v reševalca. "Dečko, lahko prerežem majico?! Rabimo priti do tebe.." me vpraša nekdo. "Ma ja, ti samo reži", mu odvrnem in puf, ni me bilo več.

Koma

Zbudil sem se 5 dni po nesreči iz umetne kome. Ob meni je sedela zdravnica in me držala za roko. "Anže, zbudi se, me slišiš?". Odprem oči in spet bela svetloba. Po malo mižikanja si zbistrim pogled in vidim osebo v belem. Sem mrtev? Sem živ? Vendar je bilo konec teh sprenevedanj. Bil sem ŽIV! Zdravnica me vpraša, če vem kaj se je zgodilo. Verjetno sem prikimal, saj mi takoj razloži, da sem ostal brez desne noge. Takrat se še nisem obremenjeval z tem. Bil sem nekje, nekdo prijazen je bil ob meni, bilo mi je toplo. Za spoznavanje izgube sem imel še dovolj časa. Prestavili so me v drugo sobo, kjer so takoj prišle sestre, naredile svoje in odšle.

In nato sem ostal sam.

Pogled nižje se je ustavil na pregradi, ki sem jo imel od pasu navzdol. Roke me niso ubogale. Ko preverim zakaj, vidim da imam vase speljanih polno cevk. Še iz nosu mi je molela cevka. Človek obstane in si želi razčistiti kaj to je, kaj je kaj, zakaj je kaj. Roke se začnejo malo premikati, prste čutim, uspe mi jih stisniti v pest. Napredek..Glava, vrat, počasi se vse vrne. Opazim rane na členkih desne roke. OK..vredu..kaj pa noge..ščemenje v desni "nogi"..nič..poizkusim še enkrat..nič..leva noga..prste čutim, palec se premakne, poizkusim vzdigniti..boleča bolečina, krč in špikanje.."bomo kasneje" se potolažim.

Kje sploh sem? Ozrem se počasi naokoli..Vrtoglavica me zadane najprej. Bolečine v vratu so naslednje. Ugotovim, da sem v neki sobi, polni piskanja in sikanja..Sestra se sprehodi, nekaj me vpršsa, pokimam..zopet sam.

Punca? Družina? Kje so? Saj sem jih poklical..Začne me zmanjkovati..Bolečine malo pojenjajo..zelo ugoden občutek. Pogledam na stensko uro: 10 čez štiri. Bah, čuden čas. Nakar presenečenje..pred mano se narišeta dva znana obraza, dva kislo nasmejana obraza. Sestra..punca..tukaj so!!Pohecam se, da so pozni..Objem, še en, poljub, dišeči lasje, ŽIV SEM! Nekakšen pogovor je sledil, še objemanja, solze, solze sreče iz moje strani, mogoče tudi kakšna solza žalosti iz njihove strani. "Daj, pošljeve še mat pa fotra notri, prideve koj nazaj." Pride mami, pride oči..rdeče oči najprej opazim. Nasmeh..Olajšanje. Spet objemi, lupčki, sreča.

Zala mi kasneje razloži vso situacijo, kje sem, kaj sem, zakaj sem in tudi kaj nimam..No, omenila je da nimam noge, vendar jaz sem koleno še kar premikal. Nisem več vrtal, bil sem utrujen. Zala se preseli k prijateljem v Maribor, da je bližje meni in me tako vsak dan pride pocartat. Osebje je bilo fenomenalno. Veliko smo se pogovarjali, malo se tudi pohecali. Kmalu sem se vrnil k sebi, v tistega Anžeta, ki je bil pred nesrečo. Postal sem komunikativen, povedal sem veliko stvari njim, oni meni. Vsak dan je bila Zala pri meni, se celo več kot pa je dovoljeno. Bila mi je opora, bila mi je tisto, kar sem potreboval. Solze smeha in žalosti, nasmehi grenki in od veselja in jasno občutek, da me ni zapustila. Družina, vsi so me hodili bodrit, mi dajati moči, upanja in ljubezni. Bili so ob meni, v času ko sem to najbolj potreboval. Vsak dan so se vozili 150km v eno in 150km v drugo stran, samo da so me lahko objeli za tistih 15 minut. Oče mi je prinesel novice iz Ljubljane, kako je z avtom, kaj se dogaja z mojo službo..Vendar to me še ni skrbelo..bolj je bilo obremenjujoče zame, zakaj ne morem premakniti kolena.. Včasih ga lahko, včasih pa je čisto trd, neubogljiv. No, predzadnji dan omenim Zali, da danes pa sem veliko že migal s kolenom in da se počutim, da bo kmalu začel popolnoma ubogati.. Zala me pogleda in mi z žalostnim glasom pove, da jaz nimam kolena, še huje, ostalo mi je samo 7cm noge..

Po desetih dneh okrevanja v UKC Maribor so me premestili bližje domačim, v ljubljanski klinični center. Tam sem začel počasi migati tudi z levo nogo, v kateri sem imel zlomljeno stegnenico, videl sem, kako izgleda ostanek moje desne noge, in tudi tega sem začel premikati. Polno čudnih občutkov, mravljnicev ampak sem bil odločen, da me to ne bo oviralo. Bil sem trden, bil sem prepričan, da to ni tako hudo kakor se sliši. Gremo naprej, sem si govoril. Če si bil trikrat že na Triglavu, prekolesaril do morja, učil po 6-7 ur na pripekajočem soncu gručo razigranih otrok rolati, potem te tudi to ne more ustaviti. Prišli so me pogledati prvi obiski, prijatelji, svojci in znanci. Med njimi je bil tudi človek, ki mi je vlil tri tone in 700kg upanja in moči (Zvone, HVALA!!) in mimo je prišel tudi voznik tistega tovornjaka, ki mi je spremenil življenje za vedno.

Vsak dan nekaj novega..

Vsak dan je bil nekaj novega. Vmes je bila še komplikacija zaradi katere sem moral iti še enkrat pod nož, vendar se je potem vse uredilo. Sestre so bile spet mega (Nevenka, Mirnesa, Alma,...HVALA), fizioterapevti tudi, skratka, po malo več kot mesecu dni so me odpustili iz KCja in sem šel za en teden domov pred sprejemom na Inštitut za rehabilitacijo republike Slovenije ali krato: Sočo. Tam sem po enem tednu opravil vse teste za sposobnosti vožnje z avtomobilom, uredil vso birokracijo, predelal avto in že sem bil mobilen.

Nato sem se začel zanimati kako in kaj pa zdaj naprej. Cene, časovni termini, dostopnost. Veliko informacij mi je dal Zvone, in zavedel sem se, da bom potreboval kar malo večjo količino denarja, če bom želel postati malo bolj aktiven. Začelo se je govoriti o 40.000€, izvedel sem tudi, da obstajajo cenejši modeli noge.

Noga za 20.000€: http://www.ottobock.com/cps/rde/xchg/ob_com_en/hs.xsl/1913.html

Še dražja noga: http://www.ossur.com/bionictechnology/powerknee

Iz vrtca Miškolin smo dobili pobudo za zbiranje zamaškov in mami se je odločila, da bo organzirala akcijo zbiranja plastičnih zamaškov od plastenk, jogurtov, pralnih praskov ipd. Akcija je stekla, pridružilo se je ogromno ljudi, vrtcev, osnovnih šol, fakultet, delovnih organizacij, župnišč, gostiln, barov in še in še. Vec informacij in natančnejši spisek lahko najdete tukaj.

Vest o astronomski vsoti denarja za tako nogo je prišla tudi do očetovih sodelavcev, kjer so zbrali več kot 700€ iz svojih lastnih prihrankov, ter jih podarili meni. Kontaktirali so me tudi iz NK Olimpija, kjer so meni namenili celoten honorar odigrane tekme proti Aluminiju in še delež izkupička od prodanih vstopnic. Odprl se je tudi tekoči račun pri Rdečemu Križu, kamor pritekajo donacije od posameznikov in podjetij. Tem donatorjem se še posebej zahvaljujem. Ogledate si lahko seznam donatorjev, kjer poiskusam zbrati vse, ki so mi pomagali.

Pred kratkim sem imel tudi tri prispevke na televiziji (oddaja Tednik na TVS1, oddaja Pomagajmo si na TV Koper in novička na 24ur, 24.5.09, v časopisu Večer,...) Odziv ljudi po prispevku v 24ur je bil ogromen. Za kontakt smo dali telefonsko številko moje mami in mi je naslednji dan priznala, da ji je telefon zvonil par ur neprestano. Ljudje so se odzvali prošnji za pomoč pri zbiranju zamaškov, nekateri pa so mi želeli tudi finančno pomagati.

Naj pa povem, da na žalost se najde na vsakega 2000ega slovenca, ki bi mi želel pomagati tudi 1, ki mi tega ne želi. Celo nasprotno, stremi k temu, da bi mi podrl upanje, uničil mojo dobro voljo. To izvaja na različne načine, najbolj pogost pa je, da o meni in moji akciji javno širi laži. Veliko se jih spotakne ob to, da bom tako ali tako dobil odškodnino. Vendar so tako neizobraženi in nerazgledani, da ne vejo, da do odškodnine nisem samo en obrazec in dva podpisa stran. To so boji, ki jih bom moral biti z sodiščem, z odvetniki in z zavarovalnico. Od začetka sem upal, da bom neka sredstva iz naslova odškodnine dobil v roku 2 let, vendar bolj sprašujem okoli glede tega, daljše roke izplačil dobivam. Gospodu, ki je imel podoben primer nesreče kot jaz z podobnimi posledicami, mu po petih letih še ni uspelo dobiti nobenega finančnega sredstva ven iz zavarovalnice. Še huje, vse stvari, ki jih potrebuje za rehabilitacijo in drugačno življenje si mora plačati sam, zavarovalnica mu bo pa to na koncu "povrnila". Vsi pa dobro vemo, da medicinski pripomočki niso poceni..

Isti problem imam jaz. Naj brez noge, brez aktivnega, normalnega življenja, brez stvari, ki sem jih delal najraje čakam še pet let? Mogoče več?

Že tako se mi je svet obrnil na glavo. Za hojo po stopnicah potrebujem trikrat dlje kot normalna oseba. Zdaj pa dobivam mejle in podpise, kako samo simuliram, kako sem že dobil neke bajne vsote odškodnin, kako je tisoč drugih bolj bogih od mene. Ja, vem, meni manjka "samo" noga, vendar ne sedim križem rok in se smilim samemu sebi in pišem grde grde stvari o drugih po javnih občilih. Pač sem se odločil, da bom na obe nogi stopil prej, kot pa bi mi nekateri želeli. Je to tako narobe?

Očitajo mi tudi, da gospoda iz AMZSja, ki mi je prišel pomagati pa nič ne omenjam. Tukaj se spet vidi plitko in podlo razmišljanje in ozkogleda želja po blatenju javne osebe, da bi pa pomislili na to, da sem v kontaktu z družino preminulega od dneva, ko sem prišel iz ljubljanskega UKCja in, da morebiti pa oni ne želijo, da se gospoda omenja? Pač vejo, da bodo poiskušali mrhovinarji, podleži, ljubosumneži raztrgati vsakega javno nastopajočega, ki ima mogoče več uspeha v medijih kot oni sami.

Na srečo mi ob strani vedno stoji punca, družina in prijatelji, ki me spomnejo, da brez "slovenske fovšije" tako ali tako ne gre.

Kakor vsem razložim: če bo denar, si bom kupil najboljšo protezo (tista dražja mi omogoča še par stvari več kot tista za 20.000€), kar jo lahko dobim. Želim živeti aktivno, želim še kdaj bordati, voziti kolo, naslednje leto želim še enkrat preteči ljubljanski tek trojk. Za vse to pa potrebujem dobro in na žalost drago protezo.

Novim dogodivščinam naproti (dodano dne 8.10.2009)

Dnevi minevajo, mišice se krepijo in vsak dan mi je nov izziv, kako ga preživeti čim bolj aktivno, čim bolj plodovito, narediti čim več zase in ga res izkoristiti do konca.

Obiski fitnessa, obiski fizioterapij krojijo moje dopoldneve, popoldnevi pa so rezervirani za družino, punco ter mojo dušo, pa naj bo to ogled tekme f1, igranje računalniških iger, programiranje ali pa enostavno ležanje in razmišljanje o življenju ter pasteh, ki nam jih ta razkriva eno po eno.

Zbiranje zamaškov se nadaljuje, konec akcije zbiranja zame smo določili za sredino decembra (akcija se bo potem nadaljevala za nekoga drugega!!) in ocenjujemo, da se bo do takrat prebralo približno 60ton zamaškov. Moji starši in moji stari starši (HVALA babi in dedi za ogromno pomoč, ki mi jo nudita s tem, ko dneve in dneve prestojita v našem skladišču in obračata težke vreče zamaškov, pa čeprav sta oba že v letih!) imajo popoldneve zapolnjene z prebiranjem zamaškov, pobiranjem vreč iz lokalnih zbirališč in same organizacije celotne akcije. Prosim vse, ki bi mi bili pripravljeni pomagati še na dodaten način pri zbiranju zamaškov (prevoz zamaškov iz lokalnih zbirališč z kombijem ali kamijonom, prebiranje v našem glavnem zbirališču ipd.), da se mi javijo, oz. najbolje kar moji mami na njen telefon, saj sta moja starša in stara starša zelo izmučena zaradi vsega dela, ki ga taka akcija prineses s seboj, poleg tega imamo pa probleme z pridobitvijo večjih prevoznih sredstev za prevoz zamaškov. Tudi nove slike bom kmalu dal gor, da boste videli to gmoto zamaškov in pridne ljudi, ki mi pomagajo.

 

Moja zgodba se je dotaknila ogromno ljudi in moja stran je omenjena na večih straneh. Naj jih omenim samo par:
- Don Marko M-ov blog
- Forum BMW Slovenije

 

Pravtako pa sem imel intervju na Kanalu A, v oddaji Svet, 1.10.2009 ter bil gost v oddaji TV Klub na POP TVju

Akcija se končuje (dodano dne 14.12.2009)

Akcija zbiranja zamaškov se bliža koncu, ustavili se bomo pri astronomski številki stotih ton zbranih zamaškov.
Akcija ne bi uspela brez organizacije mojih staršev, pridnega in vztrajnega dela mojih starih staršev, pomoči prijateljev in znancev pri prebiranju in prevozu zamaškov ter vseh zbirateljev iz celotne Slovenije ter zamejstva, ki so pridno zbirali in dostavljali zamaške na lokalna zbirališča.
Da bi šel naštevati vse zaslužne, bi mi zmanjkalo prostora, tako da se vsem naenkrat zahvaljujem za dobrosrčno pomoč in podporo. Moji zastavljeni cilji so mnogo bližje kot tedaj, ko sem v bolnici ležal priklenjen na posteljo in razmišljal kako naprej.

Sledeče sporočilo smo dali v javnost preko STA, objavljam ga tudi tukaj za vse zbiralce, ki so zbirali in bi zbirali še dalje za dobrobit nekoga drugega:



- Intervju za Večer

Moje življenje se vrača na ustaljene tire. Poleg obveznega fitnessa ter več različnih fizioterapij preživim dosti časa v družbi punce in družine, ter tistih prijateljev, ki so se kljub nesreči odločili z mano prebroditi to težko obdobje. Vzpodbudo mi dajejo tudi vsi ljudje, ki mi sežejo v roke, ko me srečajo, vsi otroci, ki mi narišejo risbico ali pa napišejo pisemce.
Lepo je živeti z mislijo, da kljub invalidnosti nisem sam, da me podpirajo skoraj vsi, ki so mi kdaj pomenili v življenju in mnogo drugih, ki jih še sploh nisem uspel spoznati.

Z družino smo se odločili, da bomo vse nabrane "smeti" iz vreč z zamaški (baterije, kartuše, igračke, orodje, pribor,...) predstavili na razstavi v Ljubljani in sicer v spomladanskih mesecih. Pokazali bi vam radi, z čim vse so nam zbiratelji na čase polepšali same akcije prebiranja zamaškov. Tam bodo obešena tudi pisma in darila, ki sem jih tekom akcije dobival, pravtako pa načrtujemo tudi humanitarno dražbo umetniških del. Vstopnina bo simbolična. Za točen datum in kraj sledite moji strani, objavljeno bo pa tudi v medijih. Do takrat pa na moj email subjectx@gmail.com sprejemam vse predloge, želje in ideje za oblikovanje takega dogodka. Vabljeni vsi!